Zgodovina ustvarjanja obdavčitve na svetu

Davki so glavno jamstvo za obstoj države, zgodovina obdavčitve je neposredno povezana z zgodovino obstoja držav. Res je, da je treba razlikovati takšne pojave, kot sta počast in pristojbine od obdavčitve - prva dva sta se pojavila še pred državami in pogosteje pomenila zahtevo po naravi - hrano, blago in celo ljudi. Poklon je bil naložen posameznim narodom, vasi ali plemenom. Poraženi narodi so se po porazu v vojni poklonili vazalom, pravzaprav se je afriška trgovina s sužnji razvila tudi na podlagi dajatve - močne afriške države so prodale premagane sovražnike v suženjstvo Evropejcem.

Davčni sistem se je začel razvijati le s pojavom denarja. Univerzalni ekvivalent je močno poenostavil izsiljevanje - zbrani denar in ga lahko po potrebi odložite. Prvi davki so bili zbrani predvsem za vzdrževanje države in njegovega vojaškega sistema. Suvereni tistih časov v resnici niso razmišljali o liberalizaciji davčnega sistema in zaradi tega so pogosto izbruhnili priljubljeni nemiri.

A vseeno je družba še naprej plačevala davke in vztrajno poklonila državi. V nekaterih primerih zaradi brezupnosti situacije. V drugih primerih so hvaležni prebivalci plačali vladarju, da jih je varoval.

Izvor obdavčitve

Pred pojavom prvih državnih organizacij so davke plačali le nižji sloji družbe - obrtniki, trgovci in kmetje. Njihovi davki so bili porabljeni za zagotavljanje državnega sistema in zapolnitev vojske.

Prvi davki so bili davki na osnovne vrednosti: zemljišče, živinore, delavci. Drug vir davčnih prihodkov, davek na premagane, je bolj verjetno, da bo razvrščen kot državno podjetje, če osvajanje obravnava kot projekt z lastnimi stroški (četami) in dohodkom (enkratni davek na premagane in stalne davki ali davki).

Žrtve včasih imenujejo prvi davki. Vsi ti davki so bili neposredni, to je, da so jih odmerili neposredno na osebe, ki prejemajo dohodek, izvajajo transakcije in lastno premoženje. Te davke so posvetne in duhovne oblasti zaračunale neodvisno.

Prosti prebivalci starodavne Grčije sploh niso plačevali davkov, kar se je omejilo na prostovoljne donacije, vendar so bile v vojnem obdobju uvedene davčne dajatve za celotno prebivalstvo. Rimski sistem je deloval na podoben način - davki so bili uvedeni le v vojnem času, vendar glede na pogostost rimskih zmagovalnih vojn si lahko predstavljamo, kako pogosto se je to zgodilo. Prebivalci osvojenih provinc so bili brez napak podvrženi vsem vrstam davkov, da bi še enkrat pokazali svoj podrejeni položaj.

Sodobni sistem obdavčitve v veliki meri podeduje rimsko. Torej, v dneh starodavnega Rima so se pojavili takšni koncepti, kot so neposredni davki, nihajoči glede na dohodek davkoplačevalca; Posredni davki, vključeni v ceno blaga, vključno z trošarinami, in koncepti, kot so fiskalne licence, ki so se v zadnjih stoletjih prilagodili novim pogojem. Zdaj pa si oglejmo natančneje.

Stare davčne starosti

Obvladovanje digitalnih financ: celovit vodnik

Opolnomočite svojo finančno prihodnost: Z zaupanjem pridobite svojo kopijo e -knjige 'Mastering Digital Finance' in z zaupanjem krmarite o zapletenosti sodobnih finančnih pokrajin!

Pridobite svojo e -knjigo

V starem Egiptu je bil glavni dohodek plačilo za uporabo zemljišč v lasti vodje države. V starodavni Grčiji je bila dohodnina glavna, vendar svobodni državljani mest niso plačali. Namesto tega so državljani dali prostovoljne donacije in le v nujnih primerih (vojni) je bil določen odstotek dohodka, zbranega od njih.

V starodavnem Rimu praktično ni bilo davkov. Dokler je Rim ostal v mestni državi, je bil javni stroški pokrit z zakupom javnih zemljišč. Državni aparat se je podpiral. Izvoljeni sodniki, ki so bili izvoljeni, niso samo brezplačno opravljali svoje naloge, ampak so tudi prostovoljno prispevali svoja sredstva za javne potrebe, saj so bili to častni. V nujnih primerih (vojni) so bili državljani Rima obdavčeni na njihovo premoženje; Za to so vsakih pet let izvoljenim uradnikom predložili izjavo o njihovi lastnini in zakonskem statusu, na podlagi katerega je bil določen znesek davka (kvalifikacije).

V rimskem cesarstvu je bil glavni vir dohodka davek na zemljišče v znesku 10% dohodka iz parcele. Uporabljene so bile druge oblike obdavčitve zemljišč, na primer davek na število sadnih dreves, vključno z trto. Nepremičnine in sredstva za proizvodnjo so bila obdavčena: nepremičnine, živinoreje, dragocenosti. Vsak prebivalec pokrajine je moral za vse plačati en sam davek na anketo. Obstajali so tudi posredni davki (preneseni na kupce blaga): davek na promet - 1%, poseben prometni davek na trgovino s sužnji - 4%, davek na izpustitev sužnjev - 5%njihove vrednosti. V šestih oglasih je cesar Augustus uvedel davek na dedovanje po stopnji 5%. Samo državljani Rima so bili podvrženi davku na dediščino. Davek je bil tarča. Prejeta sredstva so bila uporabljena za zagotavljanje pokojnin za profesionalne vojake.

Na koncu

Obdavčitev je nalaganje obveznih dajatev za posameznike ali subjekte s strani vlad v skoraj vseh državah sveta. Obdavčitev se uporablja predvsem za povečanje prihodkov za vladne izdatke, čeprav lahko služi tudi drugim namenom.

Zgodovina obdavčenja sega v starodavne čase, pred pojavom denarja. In se je hitro razvil vzporedno z razvojem državnega sistema. To je sestavni element za obstoj države. Postopek obdavčitve se nadaljuje do danes.